Tale zapis se piše in dopolnjuje že od aprila. In tukaj je moj pogled na umetnost in kako se to odraža v življenju, v trenutni situaciji in v vsakem posamezniku.
Zadnje leto se počasi vračam nazaj k ustvarjalnosti. Od majhnega vidim svet v barvah in oblikah. Navdušujejo me barve narave, arhitektura, interior, slikarstvo, kiparstvo, linije oz. vse v povezavi s kreativo. Znam videti lepoto tam kjer jo drugi ne. Navdušuje me že najmanjša stvar oz. nepopolnost, ki dela lepoto. Tako zelo me navduši in zbudi mojo domišljijo, da bi lahko kar stala in gledala. Takrat izgubim občutek za čas. Če govorim že o času, sem v nekem trenutku izgubila stik s svojo ustvarjalnostjo. Vse sem doživljala toda sama nisem več prijela za barvice, akvarele, glino. Nisem si vzela časa za to. Toda ustvarjala sem na drug način. O tem pa v nadaljevanju.
Vse skupaj se je začelo…
Ko sem bila majhna sem se udeleževala likovnih tečajev in spoznavala različne tehnike. Vedno sem uživala v tem. To so enih mojih lepših spominov iz otroštva. Vse likovne kolonije, obiskovanje delavnic vsak teden in spoznavanje novih metod. Še zdaj se v živo spomnim, kaj vse sem ustvarila. Domišljija je imela prosto pot, ni bilo pravil. Vedela sem, da ko odrastem se želim ukvarjati z kreativnostjo in estetiko. Želela sem si biti ustvarjalna. Daleč od tega, da sem mislila, da me bo to zapeljejo v kozmetične vode. Prej sem se videla v notranjem designu ali grafiki. Slednje je tudi moja srednješolska izobrazba – medijski tehnik (grafična oblikovalka).
V tem obdobju sem pa odkrila, da me navdušujejo obrazi. Vsak obraz dojemam preko potez in linij. Samo kožo pa gledam preko tekstur. Vsak obraz in koža je unikatna. Vsaka s svojo problematiko, potezo, barvo in sijajem, kateri naredijo vsak obraz unikaten. Sijaj vsakega posameznika, kombinacija notranje in zunanje lepote, ki te naredi edinstveno. Dolgo nisem znala to opredeliti z besedami, kaj jaz začutim ali vidim, ko imam nekoga pred sabo.
Do aprila, ko sem med karanteno imela čas in sem se poigravala s tehniko kintsugi, na razbiti šalčki, ki sem jo prinesla iz Maldivov. Japonska umetnost mi je bila vedno blizu. Vsa njihova umetnost in tehnike so povezane z zgodbo, z dušo, z življenjskim pomenom. In prav tehnika kintsugi mi je dala misliti. V tistem trenutku, ko sem šalčki ustvarjala novo podobo, se mi je v glavi vrtelo moje življenje, moje razmišljanje, moji vidiki in dojemanje. Kintsugi je del vsakega izmed nas.
KINTSUGI UMETNOST
Štiristo let stara japonska umetnost kintsugi (zlato popravilo) je metoda popravljanja porcelana oziroma skled, ki časti edinstveno zgodovino artefakta s poudarjanjem razpok ne pa skrivanjem, le teh.
Po mnenju umetnostnih zgodovinarjev je kintsugi nastal po naključju. Ko je šogun ( japonski častni naslov in vojaški čin, približno enakovreden sodobnemu generalu) iz 15. stoletja Ashikaga Yoshimasa razbil svojo najljubšo skledico za čaj ter jo je poslal na popravilo na Kitajsko. Bil je zelo razočaran nad popravilom. Zato so lokalni obrtniki iznašli rešitev – razpoke so napolnili z zlatim lakom, s čimer je skodelica za čaj bila bolj edinstvena in dragocena. Ta popravek je razbito skodelico povzdignil na novo raven in spodbudil popolnoma novo obliko umetnosti. Umetnost, ki se je spremenila v življenje. Umetnost, ki je del nas vsak dan in mi smo umetniki, ki svoje razpoke polnimo z zlati lakom. Umetnost, ki gre z roko v roki z japonsko filozofijo wabi sabi, ki temelji slavljenju nepopolnosti. V nepopolnosti videti popolnost.
ZAKAJ JE KINTSUGI POMEN POMEMBEN ZA ŽIVLJENJE?
Kintsugi se nam kaže tudi v naših življenjih. Vsi imamo rane, nepopolnosti, poškodbe… Težje se je pa z njimi soočiti in jih pokazati drugim. Vsi smo ranljivi, vsi se kdaj zmotimo, vsi naredimo napake, vsak od nas ima svojo zgodbo in svoje lekcije. In vse to nas dela to kar smo. Soočanje s samim sabo in vsem kar prinese to zraven, pa je neke vrste kintsugi. Izpostavljanje ranljivosti s priznanjem napak ustvarja intimnost in zaupanje v odnosih ter spodbuja medsebojno razumevanje. Nepopolnost nas dela popolno, nam omogoča rast in nas spremeniti v dragocenost.
6 LET SAMOSTOJNE POTI IN VPLIV KINTSUGI V MOJI ZGODBI
V zadnjih 6 letih se je v mojem življenju spremenilo marsikaj, predvsem pa jaz in moj pogled. V teh letih se je vse postavilo na glavo in sem se podala v globino sebe, odnosov, vzorcev in predvsem tega kdo sploh sem in kam sem namenjena. Ta leta so zaznamovala začetek moje samostojne poslovne poti, izgorelosti, sesutja, pričakovanj, poguma, izgube in strahu ter iskanja sebe v vsem tem. Na določeni točki sem samo še delala in se ne soočala z vsem kar se je dogajalo. Čas mirovanja. Do točke, ko sem preprosto vse sprejela kot del svoje poti, zaupala in se zavedala, da me vse to gradi kot osebo, ki sem danes. In takrat so se moje razpoke začele polniti s tekočim zlatom. Takrat sem dala priložnost, da zares začnem rasti
Vse to se odraža tudi v Estetiki Barbeeleen, kakršna je danes. Pred cca 3 tedni (14.10.2020) sem praznovala že 6 let odkar sem na samostojni poti in danes sem vesela, da sem v teh letih doživela vse te padce in lekcije, vse te spremembe, ki danes ustvarjajo mojo zgodbo in moj pogled. In to da to ni več samo moja zgodba. To zgodbo z mano ustvarja Kaja in Tina in vse ve zlate stranke. Dostikrat se zamislim kam je šel ves ta čas oziroma zakaj se v tem času nisem nikoli ustavila in pogledala od daleč, kaj sem skupaj z vami uspela ustvariti. Včasih mam občutek, da čas teče dvakrat hitreje. Še danes imam težave, si priznati to in pogledati od daleč vse skupaj. Toda letos smo vsi dobili priložnost se ustaviti in pogledati na svoje življenje z različnih zornih kotov in spremeniti določene ustaljene vzorce. In predvsem začutiti občutek hvaležnosti. Vsak dan se zahvalim za moji pridni punci in strankam. Zahvalim se zato, da mi je poklonjena taka predanost, zvestoba in podpora. Hvala vam.
KINTSUGI V POTEZAH OBRAZA
In v tem času se je tudi malo spremenil moj pogled na nego obraza, kožo in problematiko. Obraze in kožo vidim skozi teksture, poteze in nepravilnosti, ki zame to niso. Zame je to umetnost tebe in tvoje notranjosti. Zame je to tvoja popolnost v nepopolnosti, katero z veseljem sprejmem in pomagam sprejeti tudi tebi. To je zame kintsugi na tvojem obrazu. Umetnost, ki se vedno spreminja in z vsako spremembo te naredi bolj unikatno. Že dolgo ne gre samo za to, da vam želim pomagati do izboljšanja stanja kože in naučiti pravilno uporabo izdelkov, predvsem si želim, da se sprejmete take kot ste. Sprejeti svojo nepopolnost, da lahko začutiš popolnost. Vse, ki ste že bile pri meni veste, da je pri koži isto kot pri drugih spremembah. Potreben je čas, zaupanje in sprejemanje, ter kanček pravih nasvetov, metod in podpora.
In prav tako gledam na letošnjo leto in dano situacijo. V začetku leta sem si rekla, da to je to, končno se počutim nazaj jaz, končno imam nazaj nadzor nad telesom, umom in srcem. Končno sem prekinila krog izgorelosti. Končno smo zadihali tudi v salonu, kjer se je vso trdo delo začelo kazati in sem lahko lažje zadihala. In potem je prišla korona situacija, ki je vse postavila na glavo in mene soočila z največjim strahom in izgubo. Toda čas med prvo karanteno me je skozi ustvarjalnost med tehniko kintsugi pripeljal do zaključka, da je to ena velika razpoka, sprememba, ki bo kmalu se zapolnila z zlatom in nas tako naredila še bolj dragocene. Pogled na vse se je spremenil in vem, da če v 6 letih nebi toliko delala na sebi, bi se težje spopadla z letošnjim letom in strahom. Tako pa zaupam, in vidim, kako me je vse to samo še dodatno zgradilo kot osebo.
Navsezadnje, so naše razpoke, ranljivost, nepopolnost tisto kar nas dela dragoceno. In zato si pustimo zasijati in samo sebe dojemati kot veliko mojstrovino.
Upam, da ti je bilo v veselje prebirati moj zapis. Vem, da smo v zadnjem času malo zaspali z zapisi, objavami in spletno stranjo. Rabila sem ta umik, da sem lahko spet nazaj v stiku s svojo ustvarjalnostjo. In lahko te razveselim, da bodo sedaj na 2 tedna izhajali blog zapisi. Nebom jih pisala samo jaz ampak tudi Kaja in Tina. Zapisi bodo kombinacija naših misli, strokovnosti, nasvetov in lahkotnosti.
Se kmalu beremo,
Barbara
